Po sledeh trolov, čarovnic in velikanov
Pohodniški Ferski ali Ovčji otoki
Julij 2024. Kljub dolgoletnim izkušnjam sem bila ob pripravi nahrbtnika kar malce zmedena. Nenavadno se mi je zdelo, da pri 37 stopinjah Celzija, ki so na vrhuncu poletja vztrajale na Goriškem, pakiram nepremočljiva zimska oblačila, vključno s smučarskim perilom, toplo kapo, rokavicami in kar je najpomembnejše – visoko in nepremočljivo obutvijo. Da dežniki ne pridejo v poštev, sem hitro ugotovila že na prvem pohodu.
Ferski ali Ovčji otoki, ki jih je vulkanska dejavnost ustvarila pred okoli 50–60 milijoni let, ležijo v severnem Atlantskem oceanu med Islandijo, Norveško in Združenim kraljestvom. V arhipelagu je 18 večjih otokov in nešteto manjših, na njih pa 433 razmeroma nizkih gora, ki jih lahko obiščemo sami ali z lokalnim vodnikom. Najvišjo nadmorsko višino z 880 metri doseže Slættaratindur ali Flat peak (Ravni vrh), ki se dviga na severnem delu otoka Eysturoy. Pomembni vrhovi na otočju, ki presegajo 800 metrov, so tudi Grafelli, Villingadalsfjall in Kuvingafjall.
Čeprav otočje ozemeljsko pripada Danski, imajo svojo neodvisno vlado, svoj jezik in svojo kulturo. Daleč stran od sveta jim subpolarno oceansko podnebje in severnoatlantski tok krojita mile zime in hladna poletja. Povprečne zimske temperature se gibljejo med 3,0 do 4,0 stopinje Celzija, povprečne poletne pa med 9,5 do 10,5 stopinje Celzija. Obilno deževje in močni vetrovi ne izbirajo letnih časov. Otočani pravijo, da se pri njih v enem dnevu zvrstijo vsi letni časi, zato pohodnikom priporočajo, da imajo poleg načla A vedno tudi načrta B in D.
Nekaj pohodniških pravil na Ferskem otočju
Še preden se podamo na prvi pohod, je dobro vedeti nekaj lokalnih pravil in spoznati odnos, ki ga kmetje gojijo do svojih posesti. Zemlja je zanje sveta in gibanje zunaj poti ni dovoljeno. Zasledila sem članek, da je ferski kmet najbolj prizadet, če pohodniki parkirajo na njegovem zemljišču, po vstopu na pašnik ne zaprejo vrat, mečejo odpadke, ali s hojo po travi teptajo dragoceno hrano za njihove ovce. Vstopnina, ki jo pogosto pobirajo za uporabo poti, ki vodijo čez zasebne parcele, je namenjena predvsem vzdrževanju in obnovi le-teh. Cene so različne, in kar je najzanimivejše, znesek lahko poravnamo na licu mesta kar z bančno kartico. Naj dodam, da je na izhodnih točkah dovolj lepo urejenih brezplačnih parkirišč, in kar me je najbolj presenetilo, pričakajo nas čista in ogrevana stranišča.
Številne stare vaške, pa tudi stoletja stare gorske poti so vzdrževane in so namenjene pohodništvu. Ponekod so označene z obarvanimi količki, zabitimi v tla, ali s kupi kamenja; ob srečanju z lokalnim vodnikom smo tako kot v naših gorah deležni pozdrava. V njihovem vodniku za varno pohodništvo najdemo vse potrebne informacije in navodila. Upoštevati moramo tudi prepoved pohodništva med sezono lova na zajce, ki traja od 2. novembra do 31. decembra, saj obstaja nevarnost za poškodbe, in tudi druge omejitve v času sezonskih kmetijskih dejavnosti.
Na nekaterih najbolj obiskanih poteh je po novi zakonodaji o trajnostnem turizmu zaradi ranljivosti okolja dostop omejen in prav tako tudi plačljiv. Vse informacije lahko dobimo na regionalnem informacijskem centru. Na voljo so tudi letaki "varno potovanje", kamor vnesemo svoje podatke o načrtovani turi. Pustimo ga pod vetrobranskim steklom ali v nastanitvi in tako, če bi naleteli na težave, ne bomo ostali brez pomoči. Na eni izmed njihovih spletnih strani sem našla zanimiv rek, ki pravi, da človek nikoli ne more biti preveč pripravljen.
Pohod do jezera Fjallavatn
Zapeljali smo se do ene izmed skrivnostnih vasic na otoku Vagar, do izhodišča za Fjallavatn, ki je drugo največje jezero na Ferskih otokih. Leži v samotni in odmaknjeni dolini, naš pohod pa je bil dolg približno 13 kilometrov. Pozdravilo nas je klasično deževno in vetrovno vreme. Le po občutku sem se oblekla v slogu čebule in nazadnje navlekla nase še pelerino. Izkazalo se je, da se najbolje obnese močna zaščitna oprema z dovolj vodnega stolpca in takšna, ki se uporablja za delo na prostem.
Makadamska pešpot se najprej vleče po ravnici, nato se skozi ledeniško pokrajino zložno dviga proti jezeru. Ob njej šumi in se v velikih zavojih peni potok, ki ga napajajo številni mali pritoki in poplavljajo dele poti. Močvirje, zalito z blatom, skriva pasti in med iskanjem prehodov nikoli ne veš, do kam ti bo zdrsnila noga. Prišli smo do razgledne točke; jezero pod nami, ki sega do barja, je bilo mirno in v megli zgolj obris. Vstopili smo v nov svet, ki je zaradi povsem golih prostranstev pravljično lep in hkrati strašljiv. Ogromna količina soli, ki jo z Atlantskega oceana prinašajo močni vetrovi, je namreč zelo neugodna za rast dreves.
Da je lepota popolna, čez bazaltne pregrade drzno pada nešteto osupljivo lepih slapov. Smo namreč v deželi 10.000 slapov, ki si z vrha gorskih grebenov utirajo pot do dolin. Stari miti in legende, preneseni iz roda v rod, oživijo in se kot dragocene niti vpletajo tudi v sedanjost. Vsaka druga skala ima svoje ime in s trolom povezano zgodbo. Do trolov, legendarnih bitij, ki izvirajo iz skandinavske in nordijske mitologije, imajo še danes posebno spoštljiv odnos. Pokrajina, odeta v oblačni pokrov, nam še posebno pod noč krepi domišljijo in poglablja moč bitij, ki z nami živijo v vzporednih svetovih.
Na Klakkur po poti ljubezni
Na otoku Borðoy se nad drugim največjim otoškim mestom Klaksvik dviga 413 metrov visoka gora Klakkur. Kot panoramska razgledna točka privablja tako popotnike kot krajinske fotografe, še posebno pa je priljubljena pri domačinih. Razgledi, ki smo jih deležni na razpotegnjenem vrhu, pa v celotnem arhipelagu veljajo za najlepše. Poti, ki poteka iz Klaksvika do vrha Klakkurja, so domačini dali ime Ástarbreytin, kar pomeni pot ljubezni, zato po njej še posebno radi hodijo zaljubljeni pari. To je menda tudi edini hrib, na katerem pozimi lahko smučajo.
Do Halsurja, razgledišča na sedlu, nad katerim se dvigata gori Halgafelli in Klakkur, vodi makadamska cesta, ki je bila ob našem obisku zaradi padavin precej uničena in primerna le za terenska vozila. Ob ribniku sledimo lepi in zložni planinski poti, ki pa kmalu izgine na starih šotnih poljih, v katerih od vsepovsod mezita voda in blato. Ob vznožju s travo poraslega vrha, ki je iz mesta viden le kot podaljšek grebena, nas je pričakala blatna, jarku podobna steza. Vodi strmo navzgor, dež pa na njej stalno izpira prst. Na mehkejši podlagi so v zemljo nadelane tudi stopinje in tako vsak po svoje išče najboljše prehode.
Veter in dež sta nam prizanesla, skozi oblake je občasno pokukalo sonce. Razgledi, ki smo jim bili priča, so presegli naša pričakovanja. Vrh Klakkurja se podaljša v greben; pod nami je na izjemni lokaciji umeščeno ribiško mesto Klaksvik, najbližji otok Kunoy pa nam s svojo obliko daje vtis, da ni s tega planeta. Pogled nam seže do otokov Kalsoy, Esturoy in Borðoy. Piramidasti, s svežo zeleno travo porasli vrhovi, ki se dvigajo iz oceana, nam ustvarjajo pridih nezemeljske pokrajine.
Pohod do svetilnika Kallur Lighthouse
Z otoka Borðoy smo se s trajektom zapeljali na otok Kalsoy, ki mu pravijo tudi "moški otok". Na ozkem in podolgovatem otoku smo našteli kar trinajst vrhov. Naš cilj je bil pohod do ene izmed največjih atrakcij na Ferskih otokih, do zgodovinskega svetilnika Kallur. Leta 1927 zgrajen svetilnik, zaveznik pomorščakov, stoji na izpostavljeni konici otoka in še vedno deluje. Ponosno kljubuje brutalnim vremenskim razmeram in nas vrača v preteklost. Čeprav spada med najlepše in glavne znamenitosti, pohodnike privablja pred vsem lokacija, na kateri stoji. Je pa dejstvo, da je veličasten pogled na 200 metrov visoke navpične bazaltne stene v celoti viden šele z morja ali iz zraka.
Sledila je slikovita vožnja, ki je potekala skozi štiri enopasovne predore, najsevernejši med njimi je dolg več kot dva kilometra. Ker potekajo po ravnem, že na daleč vidimo nasproti vozeče vozilo, ki se mu na manjših razširitvah lahko umaknemo. Prispeli smo v zadnjo vas Trøllanes, ki je izhodišče za Kallur. V zaselku, ki šteje samo še 20 prebivalcev, nas je pred majhnim lokalom že čakala gospa, ki ji je vsak izmed nas za uporabo poti s kartico poravnal okoli 28 evrov pristojbine. Vreme je bilo sicer oblačno, a na srečo tudi tokrat brez vetra in dežja. Ovčje steze, po katerih smo se dvigali, je prekrivalo črno blato in bog ne daj, da nam bi zdrsnilo. Iskali smo prehode in kmalu prešli krajšo strmino nad vasjo, ki zakriva razglede.
Pred nami se je odprl pogled na obsežen pašnik, na izstopajoči točki v grebenu pa smo opazili svetilnik. Čeprav se tukaj nimamo kje izgubiti, nam pot kažejo modri leseni količki, zabiti v zemljo. Pod vzporednimi ovčjimi stezami v zgornjem delu poteka s travo porasla potka, kjer se lahko izognemo blatu. Prihod na greben nam je razširil obzorje. Proti zahodu smo videli otoka Eysturoy in Streymoy ter skalni formaciji Risin in Kellingin, velikana in čarovnico, ki sta po neuspešni kraji arhipelaga, v želji, da bi ga pripojila k Islandiji, zjutraj izčrpana okamnela. Videli smo tudi velik slap, ki pada v ocean.
Ta znamenita točka poleg ljubiteljev narave in pohodništva privablja tudi različne strokovnjake, v zimskem času pa je idealna za opazovanje severnega sija. Severna in zahodna obala sta pomembno območje za morske ptice, kot so njorke, evropski viharniki in črne morske ptice. Ker je jeseni 2019 na tem območju potekalo snemanje filma Ni čas za smrt (No Time To Die), smo se povzpeli še do nagrobnika Jamesa Bonda, narejenega iz ferskega bazalta, ki je na bližnji vzpetini. Postavili so ga domačini in je mojstrsko delo priznanega kamnoseka iz vasi Skopun.
Otok Mykines, daleč stran od sveta
Če bi radi nekam daleč stran od tega sveta, je Mykines, najzahodnejši otok Ferskih otokov, prava izbira. Zaradi ekstremnega vremena, ki se razlikuje od ostalih otokov v arhipelagu, je bil pred vzpostavitvijo helikopterske službe dolga zimska obdobja povsem izoliran in odrezan od najbližjega otoka Vagar. Po podatkih na spletu je za burno vremensko dogajanje z nenadnimi dvigi visokih valov težko najti razlago, vsekakor pa je glavni dejavnik vreme na severnem Atlantiku.
Glede na ugodno vremensko napoved smo spremenili načrt in se z ladjo nemudoma odpravili na otok. Da sem zaradi zibanja na valovih lahko posnela nekaj fotografij, sem se na premcu ladje umestila med dve veliki boji. Pluli smo mimo Drangarnirja, najbolj znanega morskega niza, ki v prevodu pomeni morski skladi. Najzanimivejši z imenom Stori Drangur ali velika morska kopica ima 70 metrov visok lok, ki se drzno dviga navpično iz morja. Sledi mu Litli Drangur ali majhna morska kopica, v ozadju je z navpičnimi stenami in ostrim zobovjem strašljivo lep otok Tindholmur.
V spokojni vasici Mykines, edini na otoku in brez avtomobilov, trenutno stalno živi samo še osem ljudi. Pričakal nas je lokalni vodnik; najem vodnika, ki sodeluje z lastniki zemljišč, je obvezen, pohodniška pristojbina pa znaša 400 danskih kron ali dobrih 53 evrov. Neto izkupiček namenjajo razvoju lokalne skupnosti in otoka, za zaščito okolja ter urejanje poti. Zaradi vse večjega navala obiskovalcev z vsega sveta so obisk omejili in sprejeli še druge naravovarstvene ukrepe. Otok, to malo svetišče, ki je na celotnem otočju najbolj ranljivo, pripada območju posebnega varstva mokrišč.
Naš cilj je bil vzpon na klife oziroma na razgledno točko Oli Rami, kjer je zbirališče največjih kolonij njork na Ferskih otokih in številnih drugih morskih ter kopenskih ptic. Povzpeli smo se čez s travo poraslo pobočje do grebena, kjer stoji na daleč vidno spominsko obeležje. Postavljeno je v spomin 37 lokalnim moškim, ki so ali zdrsnili s prepadnih klifov, ali so življenje izgubili v morju. Nedaleč stran se dviga stožčasta vzpetina Oli Rami, nanjo pa vodijo od daleč vidne vzporedne blatne steze. Hoja izven le teh ni dovoljena, saj stopamo tik mimo gnezdišč njork oziroma lukenj, ki jih imajo skopane v tleh.
Ob pogledu na male rdeče obarvane kljunčke, ki jih veže večna zvestoba do groba, srce zaigra. Z vrha seže pogled na senčno prepadno steno, kjer se kot bele kepe zbirajo jate ptic, in na rt, na katerem se dviga svetilnik. S pohodom smo nadaljevali nad veličastnimi klifi in se po triurni krožni poti spustili v vas.
Jezero Sørvagsvatn/Leitisvatn in Trælanipa – Skala sužnjev
Je na otoku Vagar, izhodišče zanj pa je na obrobju mesta Miðvagur. Za pohod do tega najspektakularnejšega in hkrati najosupljivejšega kraja v celotnem arhipelagu smo si vzeli tri ure časa. Soočenje z geološkim čudom nas je popeljalo v nadrealistični svet, v katerem se prepletajo osupljiva lepota narave, zgodovina in bogata mitologija. Po plačilu pristojbine, ki je tudi tukaj namenjena vzdrževanju poti in omejitvam vpliva na okolje, smo sledili stezi, ki zložno poteka nad največjim jezerom na otoku s kar triimi imeni: Sørvagsvatn / Leitisvatn ali jezero nad oceanom.
Gola vzvalovana pokrajina je s tega zornega kota spokojna in mirna, nič ne kaže, kje se skriva ta svetovno znani naravni čudež. Na starih šotnih poljih so se pasle posamezne ovce; ker nimajo naravnih sovražnikov, niso razvile nagona za združevanje v trope. Tudi to pot mestoma prekriva globoko mastno blato, zato med krmarjenjem sem in tja palice niso odveč. Na levi strani smo kmalu dosegli rob klifa s pogledom na znamenito Trælanipa ali Slave Cliff – Skalo sužnjev, mračen simbol preteklosti. Pogled na pravokotno, 142 metrov visoko skalno pečino, ki se dviga iz morja, nam s svojo robustno lepoto vzame dih. Po zgodovinskem izročilu in v legendah so Vikingi s te skale v morje metali neposlušne in za delo odslužene sužnje.
Sledili smo poti nad jezerom, ki ga tik pred izlitjem v ocean zameji skalna pregrada. S strahospoštovanjem sem s pogledom drsela po mirni gladini, ujeti v kotanjo. Zlobni vodni duhovi se brez predaha pretakajo po vodnih žilah in na vsakem koraku prežijo na nas. Med njimi je še posebno nevaren konj Nix, ki nas zvleče v globine. Voda, ki presega rob, ustvari slikovit slap Bøsdalafossur, ki čez kaskade pada v morje. Slap hrumi in se peni, pogled na klife kot nepremagljivi ščit pa presega resničnost.
Čez razbito skalovje smo se povzpeli na vrh Trælanipa – Skalo sužnjev. Priča smo nenavadni optični iluziji – jezero namreč "lebdi" nad oceanom. Po podatkih, ki jih najdemo na spletni strani https://faroeislands.org.uk/sorvagsvatn, iluzijo povzročajo različni dejavniki, kot so višina jezera, strme pečine, slap Bøsdalafossur in iz določenih točk naš vidni kot. Tudi razgledi v obratni smeri, na Atlantski ocean in zahodne dele arhipelaga, so veličastni. Čas je izgubljal namembnost; nekje daleč pod nami je v tišino posegala le pesem valov, ki brez postanka potujejo čez ocean in se razbijajo ob robustnih pečinah.
Pot nas je vodila tudi mimo najatraktivnejših slapov, kot so Mulafossur in najvišjih slapov Ferskih otokih – slapov Fossa. V odročni vasici Saksun na otoku Streymoy smo se spustili do jezera in ob oseki pot nadaljevali skozi osupljivo lepo laguno, ki jo je ustvarilo davno hudo neurje, vse do Atlantskega oceana. Naš pobeg v drugačnost se je prehitro iztekel, z globoko hvaležnostjo za videno in doživeto brskam po fotografijah in se hranim s spomini.
Julij 2024. Kljub dolgoletnim izkušnjam sem bila ob pripravi nahrbtnika kar malce zmedena. Nenavadno se mi je zdelo, da pri 37 stopinjah Celzija, ki so na vrhuncu poletja vztrajale na Goriškem, pakiram nepremočljiva zimska oblačila, vključno s smučarskim perilom, toplo kapo, rokavicami in kar je najpomembnejše – visoko in nepremočljivo obutvijo. Da dežniki ne pridejo v poštev, sem hitro ugotovila že na prvem pohodu.
Ferski ali Ovčji otoki, ki jih je vulkanska dejavnost ustvarila pred okoli 50–60 milijoni let, ležijo v severnem Atlantskem oceanu med Islandijo, Norveško in Združenim kraljestvom. V arhipelagu je 18 večjih otokov in nešteto manjših, na njih pa 433 razmeroma nizkih gora, ki jih lahko obiščemo sami ali z lokalnim vodnikom. Najvišjo nadmorsko višino z 880 metri doseže Slættaratindur ali Flat peak (Ravni vrh), ki se dviga na severnem delu otoka Eysturoy. Pomembni vrhovi na otočju, ki presegajo 800 metrov, so tudi Grafelli, Villingadalsfjall in Kuvingafjall.
Čeprav otočje ozemeljsko pripada Danski, imajo svojo neodvisno vlado, svoj jezik in svojo kulturo. Daleč stran od sveta jim subpolarno oceansko podnebje in severnoatlantski tok krojita mile zime in hladna poletja. Povprečne zimske temperature se gibljejo med 3,0 do 4,0 stopinje Celzija, povprečne poletne pa med 9,5 do 10,5 stopinje Celzija. Obilno deževje in močni vetrovi ne izbirajo letnih časov. Otočani pravijo, da se pri njih v enem dnevu zvrstijo vsi letni časi, zato pohodnikom priporočajo, da imajo poleg načla A vedno tudi načrta B in D.
Nekaj pohodniških pravil na Ferskem otočju
Še preden se podamo na prvi pohod, je dobro vedeti nekaj lokalnih pravil in spoznati odnos, ki ga kmetje gojijo do svojih posesti. Zemlja je zanje sveta in gibanje zunaj poti ni dovoljeno. Zasledila sem članek, da je ferski kmet najbolj prizadet, če pohodniki parkirajo na njegovem zemljišču, po vstopu na pašnik ne zaprejo vrat, mečejo odpadke, ali s hojo po travi teptajo dragoceno hrano za njihove ovce. Vstopnina, ki jo pogosto pobirajo za uporabo poti, ki vodijo čez zasebne parcele, je namenjena predvsem vzdrževanju in obnovi le-teh. Cene so različne, in kar je najzanimivejše, znesek lahko poravnamo na licu mesta kar z bančno kartico. Naj dodam, da je na izhodnih točkah dovolj lepo urejenih brezplačnih parkirišč, in kar me je najbolj presenetilo, pričakajo nas čista in ogrevana stranišča.
Številne stare vaške, pa tudi stoletja stare gorske poti so vzdrževane in so namenjene pohodništvu. Ponekod so označene z obarvanimi količki, zabitimi v tla, ali s kupi kamenja; ob srečanju z lokalnim vodnikom smo tako kot v naših gorah deležni pozdrava. V njihovem vodniku za varno pohodništvo najdemo vse potrebne informacije in navodila. Upoštevati moramo tudi prepoved pohodništva med sezono lova na zajce, ki traja od 2. novembra do 31. decembra, saj obstaja nevarnost za poškodbe, in tudi druge omejitve v času sezonskih kmetijskih dejavnosti.
Na nekaterih najbolj obiskanih poteh je po novi zakonodaji o trajnostnem turizmu zaradi ranljivosti okolja dostop omejen in prav tako tudi plačljiv. Vse informacije lahko dobimo na regionalnem informacijskem centru. Na voljo so tudi letaki "varno potovanje", kamor vnesemo svoje podatke o načrtovani turi. Pustimo ga pod vetrobranskim steklom ali v nastanitvi in tako, če bi naleteli na težave, ne bomo ostali brez pomoči. Na eni izmed njihovih spletnih strani sem našla zanimiv rek, ki pravi, da človek nikoli ne more biti preveč pripravljen.
Pohod do jezera Fjallavatn
Zapeljali smo se do ene izmed skrivnostnih vasic na otoku Vagar, do izhodišča za Fjallavatn, ki je drugo največje jezero na Ferskih otokih. Leži v samotni in odmaknjeni dolini, naš pohod pa je bil dolg približno 13 kilometrov. Pozdravilo nas je klasično deževno in vetrovno vreme. Le po občutku sem se oblekla v slogu čebule in nazadnje navlekla nase še pelerino. Izkazalo se je, da se najbolje obnese močna zaščitna oprema z dovolj vodnega stolpca in takšna, ki se uporablja za delo na prostem.
Makadamska pešpot se najprej vleče po ravnici, nato se skozi ledeniško pokrajino zložno dviga proti jezeru. Ob njej šumi in se v velikih zavojih peni potok, ki ga napajajo številni mali pritoki in poplavljajo dele poti. Močvirje, zalito z blatom, skriva pasti in med iskanjem prehodov nikoli ne veš, do kam ti bo zdrsnila noga. Prišli smo do razgledne točke; jezero pod nami, ki sega do barja, je bilo mirno in v megli zgolj obris. Vstopili smo v nov svet, ki je zaradi povsem golih prostranstev pravljično lep in hkrati strašljiv. Ogromna količina soli, ki jo z Atlantskega oceana prinašajo močni vetrovi, je namreč zelo neugodna za rast dreves.
Da je lepota popolna, čez bazaltne pregrade drzno pada nešteto osupljivo lepih slapov. Smo namreč v deželi 10.000 slapov, ki si z vrha gorskih grebenov utirajo pot do dolin. Stari miti in legende, preneseni iz roda v rod, oživijo in se kot dragocene niti vpletajo tudi v sedanjost. Vsaka druga skala ima svoje ime in s trolom povezano zgodbo. Do trolov, legendarnih bitij, ki izvirajo iz skandinavske in nordijske mitologije, imajo še danes posebno spoštljiv odnos. Pokrajina, odeta v oblačni pokrov, nam še posebno pod noč krepi domišljijo in poglablja moč bitij, ki z nami živijo v vzporednih svetovih.
Na Klakkur po poti ljubezni
Na otoku Borðoy se nad drugim največjim otoškim mestom Klaksvik dviga 413 metrov visoka gora Klakkur. Kot panoramska razgledna točka privablja tako popotnike kot krajinske fotografe, še posebno pa je priljubljena pri domačinih. Razgledi, ki smo jih deležni na razpotegnjenem vrhu, pa v celotnem arhipelagu veljajo za najlepše. Poti, ki poteka iz Klaksvika do vrha Klakkurja, so domačini dali ime Ástarbreytin, kar pomeni pot ljubezni, zato po njej še posebno radi hodijo zaljubljeni pari. To je menda tudi edini hrib, na katerem pozimi lahko smučajo.
Do Halsurja, razgledišča na sedlu, nad katerim se dvigata gori Halgafelli in Klakkur, vodi makadamska cesta, ki je bila ob našem obisku zaradi padavin precej uničena in primerna le za terenska vozila. Ob ribniku sledimo lepi in zložni planinski poti, ki pa kmalu izgine na starih šotnih poljih, v katerih od vsepovsod mezita voda in blato. Ob vznožju s travo poraslega vrha, ki je iz mesta viden le kot podaljšek grebena, nas je pričakala blatna, jarku podobna steza. Vodi strmo navzgor, dež pa na njej stalno izpira prst. Na mehkejši podlagi so v zemljo nadelane tudi stopinje in tako vsak po svoje išče najboljše prehode.
Veter in dež sta nam prizanesla, skozi oblake je občasno pokukalo sonce. Razgledi, ki smo jim bili priča, so presegli naša pričakovanja. Vrh Klakkurja se podaljša v greben; pod nami je na izjemni lokaciji umeščeno ribiško mesto Klaksvik, najbližji otok Kunoy pa nam s svojo obliko daje vtis, da ni s tega planeta. Pogled nam seže do otokov Kalsoy, Esturoy in Borðoy. Piramidasti, s svežo zeleno travo porasli vrhovi, ki se dvigajo iz oceana, nam ustvarjajo pridih nezemeljske pokrajine.
Pohod do svetilnika Kallur Lighthouse
Z otoka Borðoy smo se s trajektom zapeljali na otok Kalsoy, ki mu pravijo tudi "moški otok". Na ozkem in podolgovatem otoku smo našteli kar trinajst vrhov. Naš cilj je bil pohod do ene izmed največjih atrakcij na Ferskih otokih, do zgodovinskega svetilnika Kallur. Leta 1927 zgrajen svetilnik, zaveznik pomorščakov, stoji na izpostavljeni konici otoka in še vedno deluje. Ponosno kljubuje brutalnim vremenskim razmeram in nas vrača v preteklost. Čeprav spada med najlepše in glavne znamenitosti, pohodnike privablja pred vsem lokacija, na kateri stoji. Je pa dejstvo, da je veličasten pogled na 200 metrov visoke navpične bazaltne stene v celoti viden šele z morja ali iz zraka.
Sledila je slikovita vožnja, ki je potekala skozi štiri enopasovne predore, najsevernejši med njimi je dolg več kot dva kilometra. Ker potekajo po ravnem, že na daleč vidimo nasproti vozeče vozilo, ki se mu na manjših razširitvah lahko umaknemo. Prispeli smo v zadnjo vas Trøllanes, ki je izhodišče za Kallur. V zaselku, ki šteje samo še 20 prebivalcev, nas je pred majhnim lokalom že čakala gospa, ki ji je vsak izmed nas za uporabo poti s kartico poravnal okoli 28 evrov pristojbine. Vreme je bilo sicer oblačno, a na srečo tudi tokrat brez vetra in dežja. Ovčje steze, po katerih smo se dvigali, je prekrivalo črno blato in bog ne daj, da nam bi zdrsnilo. Iskali smo prehode in kmalu prešli krajšo strmino nad vasjo, ki zakriva razglede.
Pred nami se je odprl pogled na obsežen pašnik, na izstopajoči točki v grebenu pa smo opazili svetilnik. Čeprav se tukaj nimamo kje izgubiti, nam pot kažejo modri leseni količki, zabiti v zemljo. Pod vzporednimi ovčjimi stezami v zgornjem delu poteka s travo porasla potka, kjer se lahko izognemo blatu. Prihod na greben nam je razširil obzorje. Proti zahodu smo videli otoka Eysturoy in Streymoy ter skalni formaciji Risin in Kellingin, velikana in čarovnico, ki sta po neuspešni kraji arhipelaga, v želji, da bi ga pripojila k Islandiji, zjutraj izčrpana okamnela. Videli smo tudi velik slap, ki pada v ocean.
Ta znamenita točka poleg ljubiteljev narave in pohodništva privablja tudi različne strokovnjake, v zimskem času pa je idealna za opazovanje severnega sija. Severna in zahodna obala sta pomembno območje za morske ptice, kot so njorke, evropski viharniki in črne morske ptice. Ker je jeseni 2019 na tem območju potekalo snemanje filma Ni čas za smrt (No Time To Die), smo se povzpeli še do nagrobnika Jamesa Bonda, narejenega iz ferskega bazalta, ki je na bližnji vzpetini. Postavili so ga domačini in je mojstrsko delo priznanega kamnoseka iz vasi Skopun.
Otok Mykines, daleč stran od sveta
Če bi radi nekam daleč stran od tega sveta, je Mykines, najzahodnejši otok Ferskih otokov, prava izbira. Zaradi ekstremnega vremena, ki se razlikuje od ostalih otokov v arhipelagu, je bil pred vzpostavitvijo helikopterske službe dolga zimska obdobja povsem izoliran in odrezan od najbližjega otoka Vagar. Po podatkih na spletu je za burno vremensko dogajanje z nenadnimi dvigi visokih valov težko najti razlago, vsekakor pa je glavni dejavnik vreme na severnem Atlantiku.
Glede na ugodno vremensko napoved smo spremenili načrt in se z ladjo nemudoma odpravili na otok. Da sem zaradi zibanja na valovih lahko posnela nekaj fotografij, sem se na premcu ladje umestila med dve veliki boji. Pluli smo mimo Drangarnirja, najbolj znanega morskega niza, ki v prevodu pomeni morski skladi. Najzanimivejši z imenom Stori Drangur ali velika morska kopica ima 70 metrov visok lok, ki se drzno dviga navpično iz morja. Sledi mu Litli Drangur ali majhna morska kopica, v ozadju je z navpičnimi stenami in ostrim zobovjem strašljivo lep otok Tindholmur.
V spokojni vasici Mykines, edini na otoku in brez avtomobilov, trenutno stalno živi samo še osem ljudi. Pričakal nas je lokalni vodnik; najem vodnika, ki sodeluje z lastniki zemljišč, je obvezen, pohodniška pristojbina pa znaša 400 danskih kron ali dobrih 53 evrov. Neto izkupiček namenjajo razvoju lokalne skupnosti in otoka, za zaščito okolja ter urejanje poti. Zaradi vse večjega navala obiskovalcev z vsega sveta so obisk omejili in sprejeli še druge naravovarstvene ukrepe. Otok, to malo svetišče, ki je na celotnem otočju najbolj ranljivo, pripada območju posebnega varstva mokrišč.
Naš cilj je bil vzpon na klife oziroma na razgledno točko Oli Rami, kjer je zbirališče največjih kolonij njork na Ferskih otokih in številnih drugih morskih ter kopenskih ptic. Povzpeli smo se čez s travo poraslo pobočje do grebena, kjer stoji na daleč vidno spominsko obeležje. Postavljeno je v spomin 37 lokalnim moškim, ki so ali zdrsnili s prepadnih klifov, ali so življenje izgubili v morju. Nedaleč stran se dviga stožčasta vzpetina Oli Rami, nanjo pa vodijo od daleč vidne vzporedne blatne steze. Hoja izven le teh ni dovoljena, saj stopamo tik mimo gnezdišč njork oziroma lukenj, ki jih imajo skopane v tleh.
Ob pogledu na male rdeče obarvane kljunčke, ki jih veže večna zvestoba do groba, srce zaigra. Z vrha seže pogled na senčno prepadno steno, kjer se kot bele kepe zbirajo jate ptic, in na rt, na katerem se dviga svetilnik. S pohodom smo nadaljevali nad veličastnimi klifi in se po triurni krožni poti spustili v vas.
Jezero Sørvagsvatn/Leitisvatn in Trælanipa – Skala sužnjev
Je na otoku Vagar, izhodišče zanj pa je na obrobju mesta Miðvagur. Za pohod do tega najspektakularnejšega in hkrati najosupljivejšega kraja v celotnem arhipelagu smo si vzeli tri ure časa. Soočenje z geološkim čudom nas je popeljalo v nadrealistični svet, v katerem se prepletajo osupljiva lepota narave, zgodovina in bogata mitologija. Po plačilu pristojbine, ki je tudi tukaj namenjena vzdrževanju poti in omejitvam vpliva na okolje, smo sledili stezi, ki zložno poteka nad največjim jezerom na otoku s kar triimi imeni: Sørvagsvatn / Leitisvatn ali jezero nad oceanom.
Gola vzvalovana pokrajina je s tega zornega kota spokojna in mirna, nič ne kaže, kje se skriva ta svetovno znani naravni čudež. Na starih šotnih poljih so se pasle posamezne ovce; ker nimajo naravnih sovražnikov, niso razvile nagona za združevanje v trope. Tudi to pot mestoma prekriva globoko mastno blato, zato med krmarjenjem sem in tja palice niso odveč. Na levi strani smo kmalu dosegli rob klifa s pogledom na znamenito Trælanipa ali Slave Cliff – Skalo sužnjev, mračen simbol preteklosti. Pogled na pravokotno, 142 metrov visoko skalno pečino, ki se dviga iz morja, nam s svojo robustno lepoto vzame dih. Po zgodovinskem izročilu in v legendah so Vikingi s te skale v morje metali neposlušne in za delo odslužene sužnje.
Sledili smo poti nad jezerom, ki ga tik pred izlitjem v ocean zameji skalna pregrada. S strahospoštovanjem sem s pogledom drsela po mirni gladini, ujeti v kotanjo. Zlobni vodni duhovi se brez predaha pretakajo po vodnih žilah in na vsakem koraku prežijo na nas. Med njimi je še posebno nevaren konj Nix, ki nas zvleče v globine. Voda, ki presega rob, ustvari slikovit slap Bøsdalafossur, ki čez kaskade pada v morje. Slap hrumi in se peni, pogled na klife kot nepremagljivi ščit pa presega resničnost.
Čez razbito skalovje smo se povzpeli na vrh Trælanipa – Skalo sužnjev. Priča smo nenavadni optični iluziji – jezero namreč "lebdi" nad oceanom. Po podatkih, ki jih najdemo na spletni strani https://faroeislands.org.uk/sorvagsvatn, iluzijo povzročajo različni dejavniki, kot so višina jezera, strme pečine, slap Bøsdalafossur in iz določenih točk naš vidni kot. Tudi razgledi v obratni smeri, na Atlantski ocean in zahodne dele arhipelaga, so veličastni. Čas je izgubljal namembnost; nekje daleč pod nami je v tišino posegala le pesem valov, ki brez postanka potujejo čez ocean in se razbijajo ob robustnih pečinah.
Pot nas je vodila tudi mimo najatraktivnejših slapov, kot so Mulafossur in najvišjih slapov Ferskih otokih – slapov Fossa. V odročni vasici Saksun na otoku Streymoy smo se spustili do jezera in ob oseki pot nadaljevali skozi osupljivo lepo laguno, ki jo je ustvarilo davno hudo neurje, vse do Atlantskega oceana. Naš pobeg v drugačnost se je prehitro iztekel, z globoko hvaležnostjo za videno in doživeto brskam po fotografijah in se hranim s spomini.
